Novice

Sodelovanje v infrastrukturi bi lahko bila možnost

Avtor: Liu Weiping | China Daily | Posodobljeno: 18. 7. 2022 07:24

LI MIN/KITAJSKI DNEVNIK

Med Kitajsko in Združenimi državami so velike razlike, vendar z vidika poslovanja in gospodarstva razlike pomenijo dopolnjevanje, združljivost in sodelovanje, v katerem vsi pridobijo, zato bi si morali državi prizadevati, da razlike postanejo vir moči, sodelovanja in skupne rasti, ne pa konfliktov.

Kitajska-ameriška trgovinska struktura se še vedno močno dopolnjuje, trgovinski primanjkljaj ZDA pa je bolj mogoče pripisati gospodarskim strukturam obeh držav. Ker je Kitajska na srednjem in spodnjem koncu svetovnih vrednostnih verig, ZDA pa na srednjem in visokem koncu, morata strani prilagoditi svoji gospodarski strukturi, da se bosta spopadli s spremembami v svetovni ponudbi in povpraševanju.

Trenutno kitajsko-ameriške gospodarske odnose zaznamujejo sporna vprašanja, kot so naraščajoči trgovinski primanjkljaj, razlike v trgovinskih pravilih in spori glede pravic intelektualne lastnine. Vendar so ta pri konkurenčnem sodelovanju neizogibna.

Kar zadeva ameriške kazenske tarife na kitajsko blago, študije kažejo, da bolj škodujejo ZDA kot Kitajski. Zato sta znižanje tarif in liberalizacija trgovine v skupnem interesu obeh držav.

Poleg tega bi morala Kitajska, kot kažejo analize, še naprej odpirati svoje gospodarstvo, razvijati bolj globalna partnerstva in pomagati graditi odprto svetovno gospodarstvo v lastno korist in v korist sveta, saj lahko liberalizacija trgovine z drugimi državami ublaži ali izravna negativne učinke prelivanja kitajsko-ameriških trgovinskih sporov.

Kitajsko-ameriški trgovinski spori so za Kitajsko hkrati izziv in priložnost. Ameriške tarife so na primer usmerjene v politiko »Narejeno na Kitajskem 2025«. In če jim uspe ogroziti politiko »Narejeno na Kitajskem 2025«, bo kitajska napredna predelovalna industrija nosila največ bremena, kar bo zmanjšalo obseg uvoza države in splošno zunanjo trgovino ter upočasnilo preoblikovanje in nadgradnjo napredne predelovalne industrije.

Vendar pa Kitajski ponuja tudi priložnost za razvoj lastnih vrhunskih in ključnih tehnologij ter spodbuja njena visokotehnološka podjetja, da razmišljajo onkraj tradicionalnega načina razvoja, se znebijo velike odvisnosti od uvoza in proizvodnje originalne opreme ter okrepijo raziskave in razvoj, da bi olajšali inovacije in se premaknili proti srednjemu in višjemu koncu globalnih vrednostnih verig.

Prav tako bi morali Kitajska in ZDA, ko bo pravi čas, razširiti svoj okvir za trgovinska pogajanja, da bi vključeval sodelovanje na področju infrastrukture, saj takšno sodelovanje ne bo le ublažilo trgovinskih napetosti, temveč bo tudi spodbudilo globlje gospodarsko povezovanje med stranema.

Kitajska je na primer glede na svoje strokovno znanje in izkušnje pri gradnji velikanskih, visokokakovostnih infrastrukturnih objektov ter uporabo naprednih tehnologij pri gradnji infrastrukture v dobrem položaju za sodelovanje v ameriškem načrtu za razvoj infrastrukture. Ker je bila večina ameriške infrastrukture zgrajene v šestdesetih letih prejšnjega stoletja ali prej, so mnoge od njih že dosegle svojo življenjsko dobo in jih je treba zamenjati ali prenoviti, zato "New Deal" ameriškega predsednika Joeja Bidna, največji načrt za modernizacijo in širitev ameriške infrastrukture od petdesetih let prejšnjega stoletja, vključuje obsežen program gradnje infrastrukture.

Če bi obe strani sodelovali pri takšnih načrtih, bi se kitajska podjetja bolje seznanila z mednarodnimi pravili, bolje razumela napredne tehnologije in se naučila prilagajati strogemu poslovnemu okolju razvitih držav, hkrati pa bi izboljšala svojo globalno konkurenčnost.

Pravzaprav lahko sodelovanje na področju infrastrukture zbliža dve največji svetovni gospodarstvi, kar jima bo poleg gospodarskih koristi okrepilo tudi medsebojno politično zaupanje in izmenjave med ljudmi ter spodbudilo svetovno gospodarsko stabilnost in blaginjo.

Poleg tega bi morali Kitajska in ZDA, ker se soočata z nekaterimi skupnimi izzivi, opredeliti možna področja sodelovanja. Na primer, okrepiti bi morali sodelovanje pri preprečevanju in obvladovanju epidemij ter deliti svoje izkušnje z omejevanjem pandemije z drugimi državami, saj je pandemija COVID-19 znova pokazala, da nobena država ni imuna na globalne izredne razmere na področju javnega zdravja.